SpoznajZin

Marilyn Monroe. Skrivnost ne leži v njeni neizmerni lepoti, popolnosti. Skrivnost je v nenavadni simbiozi erotične čutnosti in nedolžnosti, skriti za nasmeškom otroka v ženski.

Morda iz Norme Jeane Mortensen (krščene Norma Jeane Baker) nikoli ne bi nastala Marilyn Monroe, če ne bi bila vnukinja in hčera žensk, katerih življenje je, z izjemo njihove neverjetne privlačnosti, posebne miline, ki so jo odražale njune oči, zaznamovalo predvsem duševno neravnovesje ter izredna občutljivost, ki se je v trenutkih tesnobe izražala skozi izbruhe jeze ali otroško nedolžnost.

Marilyn je lahko nastala, ker je bila Norma Jeane

Norma Jeane od svojega rojstva, 1.junija 1926, do trenutka, ko je postala Marilyn Monroe, v glavnem ni bila deležna topline družinskega okolja. Zanjo so skrbeli tujci, kar ne pomeni, da v njenem otroštvu ni bilo ljubezni. Bila je kot nedolžen mucek, katerega se vedno nekdo usmili. Odsotnost občutka pripadnosti, zavedanja korenin, stalnega in varnega okolja je najbolj zaznamovala njeno življenje. Njena vez z lastno identiteto je bila vedno izredno tanka. Krhkost njenega otroštva, ranljivost nje same, se je najbolj odrazila pri devetih letih z njenim prihodom v sirotišnico za dve leti. Norma Jeane se je naučila, da ne more nikomur zares zaupati. Občutek nagonskega nezaupanja do vseh ljudi je ohranila do smrti.

Morda je še najmanj zaupala materi, s katero nikoli ni imela toplega, iskrenega odnosa, temveč občutek zagrenjenosti, razočaranja in težo bremena preteklosti, ki jo je želela pozabiti. Del Norme Jeane, ki jo je Marilyn zavestno želela izbrisati z Marilyn. V bistvu se ni sprijaznila z materino tragedijo, kar se je v njej odrazilo kot nenehen strah pred smrtjo in duševno boleznijo. Oče, ki nikoli ni bil prisoten v njenem življenju, je vplival na vlogo moških v njem. Zavrnil je njen edini poskus, da bi se videla. Trenutek se je čez leta ponovil. Marilyn je odigrala vlogo v celoti enako, kot pred leti njen oče. Njene besede o lastni neizprosnosti so odražale globino bolečine njegove zavrnitve, ko ga je poiskala sama.

Norma Jeane je imela kot dekletce neverjetno intuicijo, občutek za ljudi in njihov odnos do nje. Zaznala je najmanjše razlike, ki so jih pokazali ljudje v odnosu do nje in drugih otrok. Bila je bister, izredno živ otrok s prekipevajočo energijo, ki jo je podedovala po svoji materi. Občutka krivde dejansko ni poznala in kazni ni sprejemala. Znala je ustvariti videz nedolžnosti kakor, da ne vidi v ničemer nič slabega. Ta osebnostna lastnost je bila ena najbolj bistvenih za Marilyn kot igralko.

Tisto, kar kot Norma Jeane ni občutila, je želela za Marilyn. Določeno smotrnost v življenju in cilje. Začetek Marilyn Monroe je pomenil konec Norme Jeane. Z novim imenom je opustila nepomembno življenje Norme Jeane. V novem življenju se je v celoti poistovetila s svojo novo podobo, novim jazom in vlogo igralke. Vsaj želela je tako. Začela je graditi svojo osebnost in kariero igralke. Njene besede so bile: »First, I’m trying to prove to myself that I’m a person. Then maybe I’ll convince myself that I’m an actress.«

Vsi aduti Norme Jeane za Marilyn Monroe

Norma Jeane je s svojim videzom mlade ženske pri dvanajstih letih odkrila moč lastne »ženskosti«.Obraz Norme Jeane ni bil obraz lepotice, čeprav ga je kasneje z odstranitvijo majhne štrline na koncu nosu, namestitvijo hrustanca v čeljust in popravkom štrlečih sekalcev, polepšala.
Njen smeh je bil vreščeč, glas šibek, a čuten in topel. V začetku se je trudila, da bi izpopolnila svojo lepoto in skrbela za vtis, ki ga je naredila na druge. Prva sprememba so bile lasje. Iz rjavih, od trajne uničenih, pretirano kodrastih las, je postala svetlolaska z valovitimi lasmi. A ni obraz Norme Jeane tisti, ki je naredil Marilyn Monroe.

V sebi je imela nagonsko sposobnost za razvnemanje moških s svojo postavo, izzivalno pozibavajočo hojo in tesno obleko. Vse to je zavila v paket otroške nedolžnosti. Ni šlo za izzivanje, ampak za globoko potrebo po občudovanju in ljubezni. Postala je središče pozornosti, kar je bil zanjo odraz ljubezni drugih. Njena čutnost je z leti naraščala. Njeno telo je bilo prva leta čudovito. Kasneje se je večkrat preveč zredila, a je izgubila občutek in sebe še vedno videla enako zapeljivo kot v mlajših letih. Fotografinja Eva Arnold je dejala, da je bila njena slepota glede njene telesne spremembe, skoraj tragična. Vedno je bila bolj privlačna na fotografiji kot v resnici.

Spodnjega perila v glavnem ni nosila, saj jo je utesnjevalo. Čeprav je v tistih prvih letih nosila tesne obleke, ji niso pomenile nič več kot sredstvo za dosego pozornosti. Kasneje kot zvezda je najraje nosila ohlapne hlače, pulover in ruto, bila večkrat nepočesana in ni uporabljala ličil. Na ulici je bila navadna ženska.
Šola jo v mladih letih ni zanimala. Nezadostno znanje je bilo kasneje vir tesnobe. Marilyn je bila bistra, a zaradi pomanjkanja znanja dolgo ni zaupala vase (pripombe je oblikovala kot vprašanja). Njene besede so bile včasih v celoti neumestne in izgovorjava brezupna (že od otroštva je imela čisto svojstven način izražanja). Pomanjkanje izobrazbe in logičnega mišljenja, čisto posebno izražanje in pogosto jecljanje je značilno opredelilo njeno kariero.

Marilyn nikoli ni bila neumna blondinka iz filmov v prvih letih njene kariere. Večina ljudi je bila presenečena nad njeno poroko z dramatikom, intelektualcem Arthurjem Millerjem. Neskladje v inteligenci bi naj bilo preveč očitno, a dejansko ni bilo bistvenih razlik v njuni naravni inteligenci, ampak samo v znanju. Čeprav je bila Marilyn leta 1950 prepričana, da je intelektualec (ni se trudil, da bi jo prepričal o nasprotnem), je kasneje, ko sta začela razmerje, vedela, da sta enakovredna partnerja.

Pot od nepriznane Marilyn Monroe do zvezde

Pot do uspeha je trajala štiri leta. Marilyn je gradila na prepričanosti, da je sposobnost čutenja, intuicija, pomembnejša od razuma. Svojo kariero je gradila sama in črpala moč iz neizmernega vira svoje energije. Nekateri so ji očitali stremuštvo in zlorabo ljudi za dosego svojih ciljev. Dejstvo je, da je v večini ljudi, ki so ji pomagali v življenju, vzbudila otožni občutek odvisnosti od drugih, potrebe po varstvu. Zunanja slika nedolžnosti in spodobnosti je bila zavesa za njeno notranjo šibkost in negotovost. Marilyn v resnici ni prenesla pokroviteljstva.

Pri prvem poziranju za revijo York fotografu Davidu Conoverju je bila neverjetno naravna. Oko fotografskega aparata je bilo oko moškega, ki ga zapeljuje s svojim nedolžnim nasmehom in svojo prikrito žensko čutnostjo. Dejansko se je ljubila s kamero. Kadarkoli je delala kot fotomodel, je bilo tako. Tudi njeno prvo poziranje pri družbi A Twentieth Century-Fox Pictures je bilo takšno. Enostavno je navdušila s svojo neprisiljenostjo. Že takrat je pokazala svojo značilno gesto iz filmov, ko se ugrizne v spodnjo ustnico in prikrije z dlanjo usta, kadar ji je nerodno.

Pri poziranju je prišla v ospredje samo njena zunanja samozavest. Pri filmu so prišle v ospredje druge stvari, kjer ni bila prepričana vase, kot sta znanje, sposobnost zbranosti in koncentracije, ipd.. Njena nezadostna samozavest je v njej vzbujala občutek tesnobe, živčnost in umik vase. Pred filmsko kamero se enostavno ni sprostila. Težko se je zbrala, njena igra je bila slaba. Če je znala besedilo in se je lahko sprostila, je uresničila svojo osebnost pred kamero in intuitivno izrazila čustva.

Filmski producenti, režiserji in studii so v njej videli predvsem fantastično telo in nedolžnost. Samo ena izmed neumnih blondink. Septembra 1947 je bila prvič odpuščena s strani družbe A Twentieth Century-Fox Pictures. Občutek nezaželenosti je vzpodbudil še večjo odločenost, da bo uspela. Kmalu je znova sklenila pogodbo z isto družbo, a se z njo zavezala za slabo plačilo tudi v letih, ko je že bila zvezda. O Hollywoodu ni imela dobrega mnenja. Več povedo njene besede : »Hollywood is a place where they’ll pay you a thousand dollars for a kiss and fifty cents for your soul.«

V začetku so bili za njene filme značilni slabi, zastareli scenariji. Njene vloge bedastih plavolask niso pripomogle k njeni karieri, saj je nihče ni jemal resno kot igralko. Do nje so se vedli nespoštljivo. Čeprav je bila jezna in ni bila zadovoljna s svojim položajem, tega na zunaj ni pokazala. Zavedala se je situacije, saj je bila sebi vedno najstrožji kritik. Prvič so opazili Marilyn in njeno značilno hojo, ko se pozibava z zadnjico levo in desno, v filmu Love Happy (Ljubi srečno), kjer je igrala s Groucho Marxom. Leta 1950 je odigrala dve izredno dobri vlogi v filmih The Asphalt Jungle (Asfaltna džungla) in All About Eve (Vse o Evi). Vseeno nista presekali nadaljevanja vlog neumnih plavolask. V filmu Monkey Business (Opičje zadeve) iz leta 1952, kjer je igrala s Caryjem Grantom in Gingers Rogers, se je prvič pokazala kot odlična igralka komičnih vlog.

Tega leta se je Hollywood končno odločil, da jo uvrsti med zvezde. Občinstvo jo je sprejelo kot zvezdo že prej. Bila je naslednica Jean Harlow. Nekoliko nižji glas, poosebljena čutnost, izražena skozi izzivalno, a ne prostaško hojo, ki odraža prostodušnost in nedolžnost. Odprta usta z vlažnimi ustnicami to samo potrjujejo. Sama Marilyn je s svojo duhovitostjo večkrat poudarila svojo čutnost, ker so ljudje od nje to pričakovali. Njeni so odgovori : »It’s not true I had nothing on, I had the radio on. Sex is a part of nature. I go along with nature. What do I wear in bed? Why, Chanel No. 5, of course.«

Vloga zvezde je na Mariliyn vplivala negativno, saj je iz nasprotovanja črpala svojo neizmerno energijo. Zavrnitev je v njej povzročila odpor v smislu dosege cilja. Nasprotja so bila gonilo njene moči že od otroštva. Če je bila potisnjena ob zid, se je borila, črpala moč iz vloge žrtve zaradi krivic v mladosti in vzpodbujala svoj temperament. Dejanski začetek njene krize je bil v tem, da ni bilo potrebe po borbi. Cilj je dosegla.

Mariliyn - zvezda

Prvi film »zvezde« je bila kriminalka Niagara. Sledili so eni njenih najboljših filmov pri A Twentieth Century-Fox Pictures: Gentlemen Prefer Blondes (Moški imajo raje plavolaske), kjer se je čudovito ujela s Jane Russell; How To Marry a Millionaire (Kako poročiti milijonarja), kjer je igrala z Betty Grable in Lauren Bacall; The Seven Year Itch (Sedem let skomin). Vsi trije filmi so zadovoljili občinstvo, a Marilyn z njimi ni bila zadovoljna. Izjema je Bus Stop (Avtobusna postaja), kjer je bila enkratna v vlogi Cherie, kar so ji priznali tako kritiki kot studii. Končno se je izkazala kot igralka. Morda je k temu pripomoglo tudi dejstvo, da je bil to njen prvi film, ko je bila dejansko svobodna, saj je že ustanovila lastno družbo, in hkrati dosegla sporazum z družbo A Twentieth Century-Fox Pictures.

Z njenimi uspehi je v njej naraščal odpor proti še vedno nespoštljivemu vedenju do nje same. Čeprav so jo razvajali, priznavali status zvezde, ki nosi denar, je bil njen zaslužek v primerjavi z Elizabeth Taylor »mizeren«. Tudi obravnavali so jo popolnoma drugače. Septembra 1953 je spoznala fotografa Miltona Greena, kar je vodilo v nastanek njene družbe Marilyn Monroe Productions in njeno prvo večjo konfrontacijo z družbo A Twentieth Century-Fox Pictures, kjer je izšla kot zmagovalka. Čeprav je imela večinski lastniški delež, dejansko v njej ni imela prave pravice odločanja. Decembra 1954 se je preselila v New York.

Vmes je bil film, ki je nekako njena največja uspešnica, Some Like It Hot (Nekateri so za vroče), komedija s Jackom Lemmonom in Tonyjem Curtisom v vlogi dveh moških glasbenikov, preoblečenih v ženski. Snemali so ga leta 1958 v Hollywoodu v režiji Billya Wilderja. Morda je najbolj zanimiv njen dvom, ki ga je ob branju scenarija izrazila svojemu učitelju Strasbergu, saj ni vedela, kako se naj spoprime z vlogo ženske, ki ima dve prijateljici. Odraža resničnost Marilyn same. Nikoli ni imela nobene prijateljice, a vedno občudovanje množice moških.

Eden najbolj zgrešenih poskusov je bila združitev Marilyn in Yves Montanda v filmu Let’s Make Love (Ljubiva se). Oba sta izžarevala čisto seksualnost, pri njej prežeto z nedolžnostjo, pri njem s cinizmom. Film je brezupno izumetničen in v celoti neprepričljiv. Pomembnejša igra se je odvijala za kamero, saj se je Marilyn zaljubila v Yvesa. Vse, kar je sledilo, ni bilo vredno nikogar, še najmanj njunih partnerjev, Arthurja Millerja in Simone Signoret.

Poleti 1960 so v Nevadi pričeli s snemanjem filma The Misfits v režiji Johna Hustona, kjer sta igrala še Clark Gable in Montgomery Clift. Konec snemanja v novembru je pomenil tudi smrt Gabla in zadnji film tako Gabla kot Marilyn. Snemanje filma je bilo dejansko prilagajanje glavni igralki in neverjetna strpnost vseh do nje same. Marilyn je bila v tem času ujetnik tolikšne količine izredno močnih tablet, da dejansko ni več normalno delovala.

Zadnji film, zaradi katerega se je vrnila v Hollywood (Something’s Got to Give ali Nekaj je potrebno dati), ni bil nikoli dokončan. Bil je vzrok njenega zadnjega spora z družbo A Twentieth Century-Fox Pictures. Odpustili so jo v začetku junija 1962 zaradi zamud, neprofesionalnega odnosa in odhoda v New York tistega maja 1962, ko je v Madison Square Garden tako čutno zapela za rojstni dan predsednika J.F.Kennedyja Happy Birthday To You.

Seveda je zamujala na oder in ko je končno prišla jo je napovedovalec napovedal z : »Late Marilyn Monroe«. V teh besedah je več usodnosti, kot bi je lahko bilo, če ne bi v začetku avgusta umrla. Na določen način je Marilyn sama izzvala spor, saj se je na snemanju v prizoru na bazenu brez dogovora z režiserjem slekla do golega in zaplavala v vodi. Bile so prve fotografije v celoti gole Marilyn (pomeni, da niso bile samo nakazane dojke, ampak vidne bradavice in njen Venerin griček). Fotografi, Laurence Schiller, Jimmy Mitchell in William Reed Woodfiled, so imeli preprosto »srečen dan«.

Kakšna igralka je bila Marilyn?

Določeni ljudje so ji priznavali samo status neumne blondinke, seks simbola; drugim je predstavljala popolnost. Resnica je bila nekje v sredini. Vsi, ki so zahtevali, da v vlogi uveljavi svojo spolno privlačnost, so bili presenečeni, saj je zahteva v Marilyn vzbudila tesnobo in negotovost. Dejansko ni bila prepričana vase v tem smislu. Hkrati jo je ta zahteva ločevalo od nje same kot karakterne igralke, kar je želela biti. Bila je naivna, a duhovita in domiselna. V okoliščinah, ko sta jo mučila strah in tesnoba, je v celoti otrpnila in njena duhovitost je izginila. A na osnovi lastne intuicije in naravne inteligence je bila sposobna, da se vživi v vsako vlogo.

Verjela je, da se človek lahko na vlogo zavestno pripravi (razum), a učinki so rezultat podzavesti (intuicija, čustva). Marilyn je z intuicijo dojela utemeljenost določenega značaja. Če je bila njena lastna usmeritev napačna, je prizadevanje drugih ni moglo popravit. Preko sebe enostavno ni znala iti. Njena igra se je porajala iz lastnih življenjskih občutij, kar je pomenilo predvsem zlorabo lastne prirojene občutljivosti. Nedvomno je to spodkopalo njeno čustveno življenje in povzročilo posledično telesno neravnotežje. Lee Strasberg je v njej začutil prirojeno občutljivost in jo želel uveljaviti. Zanj je bila Marilyn izredno občutljiva, čutno dovzetna. Njena največja slabost je bilo pomanjkanje zbranosti.

Njegova usmeritev je bila, da mora črpati v igri iz lastnega čustvenega doživljanja, kar je pomenilo vrnitev k Normi Jeane. Osebnost, ki jo je z veliko truda nekaj let sestavljala, je začela tako razpadati. V začetku, ko je gradila svojo kariero, je ni zanimalo življenje izven filma. Tudi moški ne. Takrat, ko je dosegla uspeh, je ugotovila, da uspeh sam zase ne zadostuje. Kar je nedvomno pomenilo začetek »razpadanja« tistega, kar je gradila. Osnovne strukture svoje osebnosti kot igralke. Bila je igralka, a v prvi vrsti ženska. Začela je iskati žensko v Marilyn, kar je pomenilo, da je stopila v ospredje Norma Jeane.

Dokler je gradila svojo osebnost in jo omejila na svojo kariero igralke, je bila uspešna in odločena, ker je bilo to delo. Ko se je srečala sama s sabo kot človek in ženska, se je sesula sama vase. Vsi notranji boji, med strahom, negotovostjo in bojaznijo znotraj in veselostjo, duhovitostjo in temperamentom na zunaj, so povzročili, da je že od 1952 potrebovala pomoč za vzpostavitev duševnega ravnovesja. Ni zaupala lastni presoji, bala se je vsake vezanosti, ki bi jo lahko ogrožala. Hkrati je bila preveč občutljiva, preveč naravna, da bi se lahko počutila dobro v tako zlaganem svetu kot je Hollywood.

Vedno se je spreminjala in bila pripravljena na spreminjanje same sebe in rast sebe kot igralke. Obiskovala je tečaje za urjenje glasu, za mimiko kretenj in nešteto igralskih šol (1951 Mihaela Chehova, 1956 Leeja Strasberga). Skozi njeno kariero so bile z njo njene učiteljice (najprej Nataša Lytess, kasneje Paula Strasberg).
Njeno legendarno zamujanje je bilo do leta 1958 posledica lastne negotovosti zaradi filmov in prizorov v njih, kasneje odvisnosti od tablet in stalnega jemanja pomirjeval in uspaval proti kronični nespečnosti. Njeno duhovitost glede svojega pregovornega zamujanja odražajo tudi besede: »I’ve been on a calendar, but I’ve never been on time.«

Marilyn kot ženska

Odsotnost odnosa z očetom je v njenem iskanju moškega združilo v eni osebi skoraj nerealna pričakovanja. Moški bi naj nadomeščal njenega očeta, pomirjal njene izbruhe jeze in živčnosti, in bil ljubimec oziroma zadovoljil njene spolne potrebe.

Poročena je bila trikrat.

Jim Dougherty, poroka pri rosnih šestnajstih letih, vzpodbujena s strani drugih, je pomenila varnost, ki jo je pogrešala. Nedvomno je okrepila njeno samozavest in v njeno življenje prinesla moškega, ki je bil njen ljubimec ter ji dajal varnost. Teža enoličnosti, ki jo je v določenem trenutku pripeljal do prvega poskusa samomora, je bila prevelika in ločitev leta 1946 preko odvetnika logična posledica. Norma Jeane je odkrivala bodočo Marilyn in Jim enostavno ni bil del te zgodbe.

Joe DiMaggio, svetovno znan igralec baseballa, je bil tako zelo drugačen od drugih. Takoj ji je bil všeč. Njegov nekoliko staromoden, dostojanstven videz, jo je prevaral v oceni, da bo iz njega naredila zapečkarja, ki bo opustil navade samskega življenja. Prevzel je vlogo intimnega prijatelja in varuha pred hollywoodskimi izkoriščevalci. Januarja 1954 sta se poročila in odpotovala na Japonsko, kjer je Marilyn obiskala tudi ameriške čete v Koreji. Poročno potovanje je bilo začetek in hkrati konec skupnega idiličnega življenja. V bistvu nista imela skupnih ciljev, čeprav sta imela marsikaj skupnega. Bila sta tujca in njuno življenje preveč različno, da bi ga lahko uspešno združila. Najbolj se je zavedal svoje ljubezni do nje ob ločitvi po snemanju filma Sedem let skomin konec 1954. Kasneje ji je večkrat pomagal in ostal njen prijatelj do njene smrti.

Arthur Miller, s katerim sta se spoznala že leta 1950, je postal njen ljubimec po ločitvi od DiMaggia in selitvi v New York. Poročila sta se leta 1956 in Marilyn je prevzela židovsko vero. Bil je odločen, da bo postal njen glavni zaveznik v svetu, ki je na Marilyn gledal z dvomom. Dejansko je njuno skupno obdobje pomenilo najbolj neplodno obdobje v njegovem življenju, saj je uporabil vso energijo za Marilyn, ki mu je očitala nenehno vmešavanje v njeno delo in kariero. Na koncu je bil njun odnos splet njenih očitkov in obtožb v smislu njegove nepristopnosti, hladnosti in vzbujanja občutka, kakor da je ni.

Takšno obnašanje je bilo značilno za Marilyn. Millerju je očitala celo vrsto prevar, ki bi jih naj naredil. V času njunega zakona je bil pogosto tisti, ki je kontroliral njeno doziranje s tabletami in jo več kot enkrat rešil gotove smrti. Ločila sta se po snemanju filma The Misfits novembra 1960. Njegov odhod iz njenega življenja je pomenil izgubo podpore in vsega, kar je bilo spodobno v njenem življenju. Njena odmaknjenost od življenja se je samo še poglabljala.

Marilyn si je nedvomno želela otroka. Noseča je bila verjetno trikrat. Dvakrat z Arthurjem Millerjem. Prvič leta 1957, ko sta se z Millerjem po snemanju filma Princ in plesalka, umaknila na Long Island (nosečnost izven maternice). Drugič jeseni 1958, ko so snemali film Nekateri so za vroče, a je v tretjem mesecu splavila. Najbolj nizkotno je toliko let po njeni smrti pričevanje Tonyja Curtisa, da je nosila njegovega otroka. Leta 1959 se je podvrgla operaciji, ki ji bi omogočila roditi otroka. A je bila zima 1959-1960 zadnja, ko sta imela z Millerjem še odnos, ki bi ga lahko označili kot partnerski.

Kasneje naj bi zanosila še enkrat, domnevno s J.F.Kennedyjem, s katerim bi naj imela razmerje v zadnjem letu in pol pred svojo smrtjo. Tokrat bi naj načrtno splavila. Resničnost tako razmerja kot zanositve sta zavita v skrivnost še danes in nespornih dokazov o tem ni, čeprav je zelo malo verjetno, da s predsednikom ZDA nista imela razmerja. Nedvomno je razmerje poglobilo njeno tesnobo, čeprav jo je začasno razbremenilo občutka, da ni nikomur potrebna.

Reka brez povratka

Marilyn je zapisala svoj konec sama z zlorabo tablet in v zadnjih letih življenja mamil. V začetku jih je potrebovala zaradi tesnobe in pretirane živčnosti, nato nespečnosti, kasneje depresije, ker je bila pozaba edina rešitev. A čeprav je bil to svet brez bolečin, fizičnih in psihičnih, svet pozabe ni imel prave vsebine. Vmesni poskusi, da bi se rešila odvisnosti, so bili samo poskusi v zasebnih bolnišnicah, kjer je ravnanje s sabo določala sama. Samo enkrat je bila na kliniki za duševne bolezni, a jo je samo dejstvo, da je na mestu, kjer sta bili njena mati in babica tolikokrat, navdalo s takšno histerijo, da jo je Joe DiMaggio rešil iz bolnice po njenem posredovanju. Njena selitev v Los Angeles s številnimi zasebnimi ordinacijami in lekarnami februarja 1962 je bila »pikica na i«. Tablete so postale lahko dosegljivo blago. Alkohol in izredno slab odnos do zdrave prehrane ji prav tako niso koristili.

Njena smrt, 05.avgusta 1962, je samo normalni tok dogodkov, ki so se začeli odvijati že slabo desetletje prej. Čeprav je z njo povezano ogromno skrivnosti, raznih teorij zarot, domnevnega samomora in podobnih zgodb, je verjetno bila samo napaka. Napaka, ki je čakala, da se zgodi, a je bila tolikokrat prej preprečena s strani drugih ljudi. Njena ujetost v odvisnost od pomirjeval, uspaval, droge, vedno močnejših učinkov in vedno večje količine, ni imela dejanske rešitve. Njene korenine so bile pregloboko v Normi Jeane, ki ji Marilyn nikoli ni mogla dejansko pobegniti. Pa saj ne more nihče med nami, kajne? Če se ne moremo soočiti sami s sabo in potrebujemo pomoč, gre za navidezno soočenje. Dejansko smo ujetniki vse življenje. In nič drugačna ni bila Marilyn.

Je konec?

Najboljši scenarij vseh njenih filmov je prav gotovo njeno življenje. Scenarij, ki ga je začela pisati Marilyn tistega dne, ko je odkrila moč svoje čutnosti. A v njej ni bilo odgovora na to, kar je iskala. Večno hrepenenje po ljubezni, varnosti in stabilnosti, je ostalo. Za čutnostjo ženske se je namreč skrivala negotovost otroka. Potrebovala je njeno občinstvo, ki je nikoli ni pustilo na cedilu, ko jih je enkrat pridobila. Njene besede izražajo bolečino zavedanja tega :«I knew I belonged to the public and to the world, not because I was talented or even beautiful, but because I had never belonged to anything or anyone else.«

Nekje na sredini je izgubila in tok življenja jo je odnesel, kamor sama verjetno ni želela. Kot drevo brez pravih korenin, ki se upira vetru, a ga vsak vihar zamaje v njegove temelje tako zelo, da ga nekega dne droben piš vetra zlomi.
Zato tudi to ni zgodba o njenih filmih, ampak zgodba o Marilyn. Ena in edina. Legenda za večnost. Zgodba, ki ji ni videti konca …
/vir:sonček txt: Lenna P./

George Michael skoraj nikoli ne daje intervjuje, zato je njegov pogovor za revijo Guardian toliko bolj intimen vpogled v njegovo zasebno življenje. Eden največjih angleških zvezdnikov je zadnja leta polnil tabloide z raznimi škandali - od razkazovanja na moškem javnem strnišču do pogostih aretacij zaradi omamljenosti z raznimi supstancami in nenazadnje zaradi oralnega seksa s šoferjem tovornjaka pri katerem so ga zalotili možje v modrem. Zdaj je o svojih nenavadnih eskapadah in uporabi drog več kot kdajkoli prej.

Pevec je povedal, da je »jemanje drog, pač to kar sem« in priznal, da so ga lani v Hampstead Heathu aretirali zaradi posedovanja kokaina in cracka. Ni želel povedati kdaj je nazadnje kadil crack, je pa povedal, da trenutno pokadi sedem do osem džjontov dnevno, kar je veliko manj kot pred leti, ko je v depresiji zaradi smrti svojega partnerja, ki je podlegel aidsu, pokadil po petindvajset džjointov dnevno. “V nekem obdobju sem živel le na dieti kave Starbucks in marihuane.”

Michael bo decembra izdal svojo prvo božično skladbo po zimzeleni Last Christmas, ki jo je posnel s svojo bivšo zasedbo Wham!. December Song (I Dreamed of Christmas) uradno izide 13. decembra, spodaj pa si video spot lahko tudi ogledate.

Med intervjujem je tudi odkrito govoril o svojem seksualnem življenju. Do aretacije leta 1998, ko so ga prvič aretirali medtem, ko je želel na javnem stranišču zapeljati policista pod krinko, je javno zanikal homoseksualnost. Moške partnerje za hiter seks je pogosto iskal v severnem Londonu. “Iskal sem hiter in iskren seks. Nekaj poletnih večerov je res toplih in takrat se običajno odločim za izhod. Običajno so na takšnih zbirališčih kresovi. Takšne lokacije in način izbire so mi bolj pri srcu kot visenje za šankom, kjer si itak zadet od ekstazija in nekomu težiš, upajoč, da si v postelji želi enake stvari kot ti.”

Pevec se je tudi obregnil ob Eltona Johna, ki je v javnosti večkrat izrazil skrb za njegovo zdravje. “Elton živi za takšne stvari. Ne bo srečen, dokler neke noči ne bom razbijal po njegovih vratih in moledoval: ‘Pomagaj mi, Elton! Pomagaj! Pelji me na odvajanje zasvojenosti!’ A to se ne bo zgodilo. Elton mora zapreti gobec in začeti živeti svoje življenje. Ljudje si mislijo, da sem zaklenjen v svoj zlati dvorec, da se spreminjam v Howarda Hughesa z dolgimi nohti in konzumiram preveč drog. A proti temu ne morem nič, mar ne?”

VIDEO CLIP - George Michael - December song (I dreamed of Christmas)
/vir:stop/

Goran Bregović pravi, da ne verjame velikim frazam zahodnjaških glasbenikov, predvsem pa ne njihovim iluzijam. Zanj je glasba samo najboljši jezik za sporazumevanje.

Kadar omenimo vaše ime, vsak pomisli na Bregovića - skladatelja filmske glasbe, nekateri na Bijelo dugme, torej rock ‘n’ roll, spet tretji na ustvarjalca etno glasbe. Kje se vi počutite najbolj udobno?
To je tako kot preoblačenje, malo si v pižami, malo si v trenirki, malo v obleki, malo tudi gol. Tako je tudi z glasbo. Vse to je ista glasba, le v drugi preobleki.

In zase pravite, da ste sodobni skladatelj. A če pogledamo vaše koncerte, vse skupaj zveni precej tribal. Ali morda poskušate združiti ljudsko glasbo s sodobno?

Pravijo, da je glasba prvi ljudski jezik. Nedavno so v Nemčiji našli piščal, staro 30 tisoč let, kar pomeni, da je bila glasba tu, preden smo znali artikulirati besede, preden je imel človek religijo in politiko. Glasba je bila način sporazumevanja s svetom, ki nas je prestrašil. Zato je v glasbi prehajanje tako enostavno. Z glasbo lahko dosežeš stvari, ki jih s politiko, religijo ali govorom ne moreš.

Igrali ste z mnogimi klasičnimi orkestri po svetu, pa tudi z romskimi glasbeniki. S kom je lažje sodelovati?

Najbolje je, če so šolani. Moj prvi saksofonist poučuje na treh akademijah, ampak potem drugi, tretji in četrti so že amaterski glasbeniki. Moj prvi baritonist je končal klavir in bariton, ampak že drugi je amaterski glasbenik. Rad imam to mešanje šolanih in amaterskih glasbenikov. Odigrali smo že 150 koncertov, ampak opažam, da je med njimi še vedno veselje, ko odkrivajo drug drugega kot glasbeniki in si izmenjujejo znanje. Na koncertu lahko zvišate glasnost, jakost, poudarite luči, nikoli pa ne morete poudariti oziroma dodati emocij glasbenikom.

Znani pa ste po sodelovanju predvsem z Romi.

Da. Z njimi rad sodelujem, ker so eklektični po naravi in si sposodijo malo tu, malo tam. Saj tudi sončni zahod pripada meni, tebi, Kitajcu, Francozu, bogatim, revnim …

Rock ‘n’ roll je dokaj enostaven mehanizem. Glasbenik z odra pošilja neko nasilje in pričakuje enako mero nasilja nazaj. Lahko je tudi v obliki ljubezni, pomembno je le, da je v pretirani meri. Koncerti z Bijelim dugmom so bili edini, na katerih nihče ni želel pokvariti tega trenutka. - Goran Bregović o vzdušju na povratnih koncertih s skupino Bijelo dugme
Bi lahko na tak način sodelovali denimo z Avseniki?

Pa jaz sem hotel z njimi sodelovati že v času, ko sem bil z Bijelim dugmom. Z njimi sem hotel posneti neko nemško pesem, ki mi je bila všeč. Ampak oni so bili takrat velike zvezde in so bili zelo zaposleni.

Mi lahko vi kot uspešen balkanski glasbenik pojasnite, zakaj slovenski ustvarjalci ne moremo doseči takšnega uspeha?

Vem, kaj želite povedati. Ampak zato pa pri nas ne znajo narediti hladilnika (cilja na Gorenje, op. p.). Ni vam treba znati vsega. No, ne bodite nesramni (smeh). Saj se vam prodajajo hladilniki po celem svetu (smeh).

Vendarle pa imamo priznane umetnike, kot sta Edward Clug in Tomaž Pandur, s katerima ste sodelovali tudi vi.

To je res. Rad sem sodeloval z mariborskim gledališčem, ko je bil Pandur še tam. Potem sva s Pandurjem sodelovala še po Evropi. Prvo, česar se spominjam, je bil Babilon, prekrasna predstava. Mislim, da je bil takrat Maribor med boljšimi gledališkimi mesti v Evropi. Ne vem, kako je danes.

Za Bijelo dugme ste rekli, da je bil rock ‘n’ roll tedaj edini način, da ste lahko nekaj povedali. Kaj je potemtakem turbofolk? Ali želite preprosto združiti vzhod in zahod?

Mislim, da tudi takrat rock ‘n’ roll ni bil racionalni proces. To je pač instinktivna reakcija. Spominjam se, da smo imeli takrat v zaodrju trubače, ki so nam igrali, preden smo šli na oder. Oni so igrali samo za nas, da nas motivirajo. To je zame naravni ambient. Jaz sem ulični glasbenik.

Ampak po vseh teh letih in izkušnjah ima vaša glasba zagotovo neko sporočilo in namen …

Veste, to imajo glasbeniki z zahoda, te neke iluzije o sporočilnosti in želji, da bi z glasbo spremenili svet. Jaz prihajam iz okolja, kjer se ve, v čem je moč. Z enako čarovnijo poskušam jaz spremeniti svet, ampak z manj iluzije. To je kot dolga pot, ki jo je potrebno osvetliti, in vsaka luč je dragocena. Torej vse, kar počne vsakdo izmed nas, je pomembno. Je pa splošno znano, da ljudje iz nekdanjih komunističnih držav nimajo velikih besed in velikih iluzij.

Torej leta 2005, ko ste ponovno nastopili z nekdanjimi člani Bijelo dugme, niste imeli v mislih velikega povratka?

Ma ne, že ko so mi ponujali četrti koncert, sem vedel, da jaz tega ne bi rad ponovno obujal. Ti trije koncerti so bili ravno prav. Izpolnili so moja pričakovanja, tako v alegoričnem kot v človeškem smislu.

V kakšnih odnosih ste danes z nekdanjimi člani? Ste prijatelji?

Ne bi rekel, mi se ne videvamo. Ponovno smo se združili morda zaradi neke nostalgije. Če pogledava Beograd, Zagreb, Sarajevo - tri mesta, ki so nekakšni mejniki, kjer se je zgodila ta grozna vojna, in lepo je bilo videti, da imamo še vedno pesmi, ki jih lahko skupaj zapojemo. To ni bilo nič političnega, ampak človeško. Ljudje so prišli. Ko sem prispel na letališče, sem videl veliko ljudi, ki so šli direktno na koncert. Bijelo dugme je bolj kot zaradi glasbe pomemben zato, ker je poosebljal mali družbeni fenomen v času, ko so bili družbeni fenomeni redko tako glasni.

Potem ste bili tudi vi - člani zasedbe - dobro razpoloženi preden ste šli na oder? Se niste prepirali?

Ne, ne. Nekaj je bilo v zraku. Tudi tisti najbolj neumni so občutili pomembnost trenutka. V Beogradu je bilo menda prodanih 140 tisoč vstopnic, jaz še nisem slišal za tako razprodan koncert. Očitno je bilo nekaj pomembnejšega od koncerta, ljudje so občutili potrebo, da bi bili znova skupaj. Zbrali so se ob nečem, ob čemer so občutili ostanke elegance iz tistih časov. Ampak ne bom iz tega delal posla, ne pade mi na pamet.

Kaj pa z Emirjem Kusturico?

Tudi z njim se ne videvava. Midva sva nazadnje sodelovala leta 1994, pri filmu Underground.

Kakšni se vam danes zdijo njegovi filmi?

Tako kot vsak režiser ima tudi on dobre in slabe filme.

Kaj pa je bilo s tisto medijsko vojno?

Jaz se nikoli ne prepiram.

Vi ste ena redkih oseb, ki v zadnjih letih ob imenu Radovana Karadžića omenja njegovo poezijo. Ali tudi sicer priznavate umetnost kot najvišjo vrednoto?

V zgodovini so znani umetniki, ki so bili ’slabi’ ljudje. Kaj nas briga, če je neki umetnik gnoj. To nima veze z njegovim delom. Tudi Kusturica je lahko slab človek, ampak so njegovi filmi lahko kvalitetni. Na žalost je v svetu tako, da mora vedno biti nekdo vzor. Jaz pa se težko znajdem v vlogi, ko moram biti nekomu vzor.

Če bodo glasbeniki dobili napitnino in bodo ženske plesale na mizi, bomo vedeli, da je bil album Alkohol uspešen. - Goran Bregović o novem albumu Alkohol

Pa če ostaneva pri politiki, kaj mislite, bo Bosna razpadla?

Mi ne vemo nič. Nimamo informacij. Tudi mene so v šoli učili, da se je svetovna vojna začela zato, ker so ljudje protestirali proti kraljevem podpisu pakta in pri tem vzklikali Bolje grob, nego rob (Bolje grob, kot suženjstvo, op. p.). Potem pa so ponovno odprli arhive britanske obveščevalne agencije in ugotovili so, da je ta fraza izmišljena. Nas je umrlo nekaj milijonov, zato ker je to hotela britanska obveščevalna. S tem želim povedati, da o politiki nimamo pojma in je brez zveze o tem govoriti. Mi smo majhni in z nami se igrajo, kot želijo.

Za koga bi navijali, če bi se v finalu znašli ekipi Srbije in Slovenije?

Joj, zdaj sem v nerodni situaciji. Ker bi moral poleg vsega navijati še za Francijo. Sicer pa vedno za koga navijam, tako mi je tekma bolj zanimiva.

Menite, da bi bilo za Srbijo dobro, da vstopi v Evropsko unijo?

Ja, bilo bi dobro, da vsi vstopimo nekam, samo da izstopimo iz tega dreka (smeh).

Glede na to, da bo vaš prihajajoči album Alkohol znova dvodelna zgodba: Šljivovica i Šampanjac, kaj ste vi bolj - slivovka ali šampanjec?

Ta album je nastal zelo slučajno, ko sem gledal posnetek nastopa v Guči, sem videl, da sem bil fino pijan, in dobil sem idejo, da bi moral posneti album, ob katerem se lahko fino pije. Hkrati sem pa pisal koncert za violino in takrat sem razmišljal, da bi pa ob takšni glasbi človek moral piti šampanjec, ker slivovka res ne paše. Ča pa bi se moral odločiti, priznam, da mi slivovka smrdi, šampanjca pa tudi ne pijem. Glede na to, da izhajam iz rock ‘n’ rolla, mi je še najboljši viski.

/vir:žurnal/

Letos bo minilo dvajset let, odkar je ena izmed največjih hollywoodskih ikon za vedno zatisnila oči. O njej je bila napisana celo pesem, Bette Davis Eyes, in Davisova je vse svoje življenje pisala nova pravila, ki so jim sledili mnogi in ki so spremenila tek Hollywooda za vedno.

Pisalo se je leto 1908, ko je 5. aprila prijokala na svet. Njene markantne oči so se nam vsem za vedno vtisnile v spomin. Njena pripravljenost igrati najbolj neprijetne like pa ji je zagotovila priljubljenost pri kritikih in pri žirijah. Bila je brez dlake na jeziku, zahtevna, odločna, in po njeni smrti so celo njene umetne trepalnice prodali na dražbi. Nekdo je zanje plačal šeststo dolarjev.

USODEN NEW YORK
Ruth Elizabeth Davis je svoje ime dobila po mami. Njen oče je bil odvetnik, ki je bil svoje prvorojenke izredno vesel. Betty, kot so Davisovo klicali, je bila protestantske vere, in ko sta se njena starša leta 1915 ločila, je imela komaj sedem let. Mama jo je poslala v špartansko šolo za deklice, od koder sta se s sestro vrnili leta 1921 in Ruth ju je pričakala s kovčki. Njihov cilj je bil New York.
Tam je Ruth Davis začela delovati kot fotografinja, medtem ko se je Betty preimenovala v Bette, za kar je dobila navdih po delu Balzaca. Navduševala se je nad igralstvom in njena mama, ki je tudi sama gojila skrivne želje po tovrstnem uveljavljanju, jo je pri tem navdušeno spodbujala. Vendar je bila Bette še vedno mlada in pred njo je bilo še veliko let šolanja. Na Cushing Academy je spoznala svojega bodočega moža, Harmona O. Nelsona. Ko je leta 1926 videla igro Henrika Ibsena, Divja račka, je vedela, da ne bo nikoli v življenju nič drugega kot igralka.
Ko se je skušala vpisati na igralsko šolo, so jo zavrnili kot neiskreno in neresno. Vendar so jo sprejeli na gledališko šolo in na svoji prvi avdiciji je bila Bette nezanimiva. Vseeno ji je producent dal manjšo vlogo ene izmed pevk v zboru v neki igri. Ko je s časom le dokazala, da misli resno in je za to pripravljena trdo delati, si je pridobivala vedno boljše vloge ter vse pogosteje nastopala na Broadwayu. Tam jo je tudi opazil iskalec talentov, ki je mlado dekle nenavadnega videza povabil v Hollywood.

JENKIJEVSKA DEVICA
Tja se je Bette odpravila s svojo mamo in čez Ameriko potovala z vlakom ter nekoč pozneje priznala, da jo je najbolj presenetilo to, da je na postaji nihče ni pričakal. V resnici je studio poslal mladega fanta, da mamo in hčer varno pripelje z železniške postaje. Toda ta je čez čas odšel, ko se mu je zazdelo, da z vlaka ni stopila nobena ženska, ki bi bila videti kot igralka. Davisina prva avdicija je bila porazna in sama je priznala, da je bila vse prej kot nekaj posebnega. “Bila sem najbolj jenkijevska in najbolj preprosta devica, kar jih je kdaj hodilo po tem planetu. Položili so me na kavč in petnajst moških je leglo name in me strastno poljubilo - drug za drugim. Mislila sem, da bom umrla.”
Na drugi avdiciji so jo prehitro oblekli in ji nataknili prevelik kostum, ki je imel globok, razkrivajoč dekolte. Režiser jo je pred vsemi nadrl in vprašal preostale člane ekipe, kaj si mislijo o dekletih, ki skušajo s svojim oprsjem dobiti službo. Ko je hiša Universal Studios že razmišljala o tem, da jo odpusti, je neki član ekipe prepričal šefe, da ima dekle lepe oči, zato so ji dali še eno priložnost v filmu The Bad Sister. Ne ta ne naslednji film ji nista prinesla uspeha in po devetih mesecih in šestih neuspešnih filmih je Universal Studios z njo prekinil pogodbo. Toda njeno življenje se je komaj začelo, saj jo je filmar George Arliss izbral za vlogo v The Man Who Played God, in zvezda je bila rojena. Vsi so jo hvalili, jo povzdigovali z njenim talentom in lepoto vred, Warner Bros pa je z njo podpisal kar petletno pogodbo.
Ko se je leta 1932 poročila s Harmonom, so se mediji posmehovali njegovi nizki plači. S tisoč dolarji na teden je Bette namreč zaslužila kar desetkrat toliko kot on. Bolj ko je zatrjevala, da to ni pomembno, bolj je on vztrajal, da si ne kupita hiše, dokler je on ne zmore plačati.

ANTIPATIČNA
Bette je bila leta 1934 že veteranka v filmskem poslu, pa čeprav je štela komaj šestindvajset let. Za seboj je imela že kar dvajset filmskih vlog, ko so ji ponudili vlogo v filmu Of Human Bondage, v katerem je odigrala vse prej kot simpatično Mildred Rogers. Vlogo so številne igralke zavrnile, saj so se bale igrati tako neprijazne in antipatične like. Davisova pa je to vlogo videla kot priložnost, da pokaže, česa vse je kot igralka sposobna. Film je dobil navdušene kritike in vsi so pričakovali oskarja, ki pa ga ni bilo. Še več, vloga ji ni prinesla niti nominacije, zaradi česar so se mnogi začeli zavzemati za njeno nominacijo. Prvič v zgodovini so dovolili, da člani Akademije predlagajo nominacijo ene igralke, in tako je Bette dobila svojo nominacijo. Nominiranje igralcev za oskarja pa se je za večno spremenilo. Zlati kipec ji je prinesel naslednji film, Dangerous, ki pa mu niso sledile pomembne vloge. V enem od filmov, The Petrified Forest, je ob njej debitantsko nastopil celo Humphrey Bogart in prevzel vso pozornost, ko so hvalili njegovo prvo vlogo.
Bette v Hollywoodu ni bila preveč srečna, saj je bila prepričana, da si zasluži boljše vloge, zato je sprejela dve vlogi v Angliji, čeprav je vedela, da s tem krši pogodbo. Ko je stopila pred angleško sodišče, so jo novinarji prikazali kot nehvaležno in pohlepno, saj je svojo pogodbo imenovala ’sužnjelastništvo’, medtem ko je dobivala plačilo več kot 1350 dolarjev tedensko. Kljub temu da je razložila, da so jo silili v vloge, ki ji niso bile po godu, in jo pripravili do tega, da je javno podpirala politične stranke, ki ji niso bile všeč, je primer izgubila in se nato vrnila v ZDA.

VSE PREJ KOT DEVICA
Vsemu navkljub pa je zatem igrala prostitutko v Marked Woman in dobila neverjetno dobre kritike. Jezebel je bil film, ki ji je prinesel še enega oskarja in pa ‘ljubezen njenega življenja’ ter ‘najboljši čas v njenem življenju’, kot je povedala pozneje. Zaljubila se je namreč v režiserja Williama Wylerja, ki je pred leti komentiral njen globok dekolte in s katerim sta tudi po Jezebel še pogosto sodelovala. Ker pa je bil poročen in ni hotel zapustiti žene, njuno razmerje ni trajalo. Njen mož, Harmon Nelson, je leta 1938 dobil dokaze, da ga je Bette varala tudi s Howardom Hughesom in zahteval ločitev.
Po Jezebel je bila Bette nominirana za oskarja še štiri leta zapovrstjo, in sicer za Dark Victory, The Letter, The Little Foxes in Now, Voyager. Nobenega oskarja sicer ni prejela, vendar je vloga v Dark Victory, med snemanjem katere je bila zelo čustvena, bila njena najljubša. Čeprav se je zaljubila v igralca Georga Brenta, ki jo je zaprosil, ga je zavrnila in se raje poročila z lastnikom nekega gostišča, Arthurjem Farnsworthom. Ob poroki z njim je štela 36 let. Leto dni pozneje je postala prva ženska predsednica Akademije, vendar so bili njeni predlogi preveč radikalni in člani Akademije so se uprli. Ko je odstopila, je naslednica vpeljala vse njene predloge.
The Little Foxes je bil prav tako film, ki ga je posnela z Wylerjem in pri katerem sta se z režiserjem na smrt sprla, ker je Bette želela svoj lik prikazati drugače, kot si ga je zamislil on. Naredila je po svoje, dobila nominacijo in z njim ni nikdar več sodelovala.

RODOLJUBKA
Ko se je začela vojna, je za zadovoljstvo vojakov skrbela tudi tako, da je svoje kolege igralce prepričala, da se pogosto oglasijo v klubu The Hollywood Canteen. Tega je odprla za zabavanje vojakov, ki so tako lahko spoznali tudi največje zvezde Hollywooda. Veliko njenih vlog v času vojne je bilo obarvanih z okoliščinami in na njene odločitve je vplivalo stanje po svetu. Med drugim so se v enem izmed filmov vsi igralci odpovedali honorarjem v korist Canteene. V taistem muzikalu je Bette tudi odpela pesem, ki je celo postala velika uspešnica.
Leta 1943 je njen mož umrl, Bette pa je posnela film Mr. Skeffington in se med snemanjem le s težavo zadrževala, da ni bruhnila v jok. Na splošno se je obnašala precej nerazumno, imela je nore zahteve, veliko improvizirala in vpila na vse ljudi okrog sebe. Sprva se je sodelovanju skušala izogniti, vendar so le začasno ustavili snemanje, potem pa nadaljevali in vloga je Bette prinesla še eno nominacijo za oskarja.
Njen tretji mož je bil William Grant Sherry, umetnik in maser, ki menda še nikdar ni slišal za Bette Davis in se je ni bal, niti ni imel nekega strahospoštovanja pred njo, kar naj bi bilo zanjo osvobajajoče. Štela je 39 let, ko je rodila hčerko Barbaro Davis Sherry. Njena kariera je šla navzdol, občinstvo je ni več maralo. Bette je celo razmišljala, da se zaradi otroka odpove karieri.

VSE O BETTE
Ko so že vse vloge kazale, da je šla njena kariera po gobe in ko so v to verjeli tudi kritiki, gledalci in Akademija, se je vrnila z udarcem, ki je nosil naslov All About Eve. V filmu je prav po naključju nadomestila neko igralko in prejela že sedmo nominacijo za oskarja ter dobila novega moža, Garyja Merrilla, ki je posvojil tudi njeno hčerko. Skupaj sta posvojila še eno deklico, ki sta jo poimenovala Margot, in dečka, z imenom Michael. Bette ni bila pri najboljšem zdravju; pri skorajda petdesetih je trpela zaradi osteomielitisa (okužbe kosti) v čeljusti. Življenje ni bilo naklonjeno niti njeni posvojenki, za katero so ugotovili, da ima zaradi poškodbe, ki jo je dobila kmalu po rojstvu, okvaro na možganih. S časom so jo predali v skrb ustanovi za prizadete. Njen zakon je postajal vedno bolj temačen, poln prepirov in, sodeč po zapiskih v knjigi njene hčerke B. D., tudi nasilen ter poln alkohola.
Kariera je šla navzdol, kritiki ji niso namenili niti ene prijazne besede in gledalci so bili vedno bolj razočarani. Da bi jo življenje dokončno dotolklo, je leto dni po njeni ločitvi, leta 1961 umrla še njena mati. Četudi se je trudila na Broadwayu in v filmih, ji ni več šlo. Potem se je leta 1962 pojavil scenarij za film What Ever Happened To Baby Jane, v katerem je spet odigrala zlobno žensko. Skupaj z Joan Crawford sta prevzeli občinstvo in kritike. Toda kljub čudoviti igri sta se igralki na smrt sovražili. Joan, ki je bila vdova enega od vodilnih v podjetju Pepsi, je bila zaprepadena, ko si je Bette, da bi ji kljubovala, na snemanju dala postaviti avtomat za Coca Colo. V zameno si je Joan, ko je prišel čas za snemanje prizorov, v katerih jo je morala Bette vleči po tleh, v žepe naložila uteži. Nominacija za oskarja, ki jo je Davisova prejela, je Joan tako razkurila, da je pogosto govorila v njeno škodo. Skorajda sta se spet srečali na snemanju Hush … Hush, Sweet Charlotte, vendar je Crawfordino vlogo prevzela druga igralka. Ko je leta 1959 Bette knjižnici bostonske univerze darovala svoje zapiske, so našli fotografijo Joan Crawford, na kateri je imela igralka vse zobe pobarvane s črnim flomastrom.

IZDAJSTVO HČERKE
Nastopila je tudi v nekaterih televizijskih filmih, ki so bili namenjeni za poskusne prve epizode novih televizijskih oddaj, vendar se nobeden izmed njih ni prijel. Pri 73 letih je postala prva ženska, ki je prejela življenjsko nagrado Ameriškega filmskega inštituta. Po nagradi je prejela številne nove ponudbe, od filmov, narejenih po zgodbah Agathe Christie, pa do Strangers, za katerega je prejela tudi emmyja.
Leta 1983 so odkrili, da ima igralka raka na dojkah in dva tedna po amputaciji dojke je doživela kar štiri kapi, zaradi katerih sta bili njena desna stran obraza in leva roka popolnoma paralizirani. S pomočjo asistentke se je spet lahko gibala in ni prenehala z delom, saj je v Angliji snemala novo zgodbo Agathe Christie. Medtem ko je njena hči, B. D., postala katoličanka in prepričevala mamo, naj ji sledi. Bette ni bilo do tega, zato jo je zavrnila in ko se je vrnila iz Anglije, je odkrila, da je njena hči napisala spomine o svojem življenju z njo. Številne zgodbe so bile, po pričevanju Davisinih prijateljev, zunaj konteksta in preprosto, nesramne. B. D. naj bi pred časom svojo mamo tudi hvalila na televiziji, Bette pa je zagovarjal celo njen nekdanji mož, Gary Merrill. Davisova je v svoji knjigi pozneje zapisala, da si je lažje opomogla od kapi kot od te knjige.
Po številnih nagradah, ki jih je prejela v letih 1988 in 1989, se je zahrbtno in iznenada vrnil tudi rak in Bette, ki je v Franciji ravno prevzemala medaljo časti, je bila prešibka, da bi se vrnila v ZDA. Ostala je v Parizu in tam 6. oktobra tudi umrla. “Staranje ni za reve,” je nekoč dejala. Številni so jo v nekem trenutku opisovali kot težavno.”V nekem trenutku?” je siknila na novinarja, ki ji je vprašanje postavil v prav takem kontekstu. “Kot težavna sem bila znana vsaj petdeset let.” Rivalstvo z Joan Crawford pa se ni končalo niti po Joanini smrti. “Nanjo se ne bi niti poscala, pa četudi bi gorela.” Bette Davis. Nepozabna.
/vir:obrazi/

Da bo postala uršulinka, se pravi redovnica, ni vedela vse do svojega tridesetega leta. Do takrat je živela povsem običajno življenje, imela službo, iskala partnerja, veliko potovala, bila športno zelo aktivna.
Potem pa pravi, se je zgodil Božji klic. K uršulinkam je vstopila leta 2002, konec septembra letos pa je opravila večne zaobljube, kar pomeni totalno podaritev človeka Bogu. Odnos do Jezusa opisuje kot odnos osebne ljubezni. Pravi, da jo je prav ta ljubezen prepričala, da se je lahko odpovedala dotedanjemu življenju. “Me smo poklicane v osebni odnos ljubezni z Jezusom, tudi na ravni govorice telesa, kar je tudi spolnost, podaritev drugemu skozi telo, da se jaz temu odpovem. To je žrtev. To je zame živa žrtev. Ker jaz to vse čutim. In to je kot smrt.” Odpovedala se je tudi svobodi odločanja in lastnini. A pravi, ljubezen Jezusa do nje je tista, ki jo sedaj izpolnjuje.
Družina ji je stala ob strani

Odraščala je v katoliški družini, ki je imela razvit čut za duhovnost, za vrednote. Preden je vstopila k uršulinkam, je bila njena največja aktivnost na področju katoliške duhovnosti delovanje pri skavtih. Sestra Marjeta Pija takole opisuje reakcijo svoje družine, ko jim je sporočila svojo določitev: “Moj oče je najprej reagiral tako, da je to Božja volja. Tu ni kaj. Potem pa je dojel, da s tem tudi on nekaj izgublja, izpušča iz rok. In je šel v kot in jokal. Ga je ganilo. Se je tudi ustrašil. Mojo mati je zaskrbelo, kako bom zdaj jaz, ki sem živela po svoje, tako rada potovala, kako bom zmogla živeti v samostanu, v smislu nekega zaprtega kroga. To je bil strah. Ena sestra ni vedela, kaj so to uršulinke, ali se bova še kdaj videli, ali bom zaprta za rešetke. Bilo je vprašanje, ali te še kdaj vidimo. Druga sestra je rekla, da je vedno mislila, da bi bilo to nekaj zame. In potem sva začeli jokati v telefon. Brat pa je rekel: Tamala, to je čisto mimo, kar počneš. Ampak te podpiram.” Celotna družina je rabila čas, da je sprejela to novost, zdaj pa lepo živijo s tem.
Običajen dan v samostanu

Vsaka od sester uršulink ima v samostanu Marijin dom v Mekinjah nad Kamnikom svoje obveznosti. Običajo se dobijo zjutraj pri hvalnicah, ki so ob pol osmih, potem sledi zajtrk. Dopoldan ima vsaka svoje obveznosti, spet se dobijo pri kosilu. Takrat se veliko pogovarjajo, izmenjujejo mnenja, misli, to ni zgolj obed, je tudi trenutek skupne molitve. Zvečer so skupne večernice. Preostanek časa pa je namenjen sestram. Sestra Marjeta Pija na primer enkrat tedensko kuha kosilo, pa dežura na telefonu ali pa je njena naloga čiščenje hiše. Trenutno je tudi odgovorna za program Doma duhovnosti, kjer potekajo programi za mlade, ta čas v glavnem priprava birmancev. Trenutno sestra Marjeta Pija dokončuje tudi doktorat na teološki fakulteti, ukvarja se z biblično pastoralo in s formacijo mladih duhovnikov v mariborski metropoliji. Dolgčas ji je bilo samo enkrat v noviciatu, to je bilo tisti dve leti, ko je izrazit umik od življenja, omejen je odnos z drugimi, takrat je hrepenela po delu, saj je takrat večina časa namenjena molitvi.

Druge sestre imajo druge naloge. So bodisi v župniji, predavajo na fakulteti, se ukvarjajo na duhovnih vajah z mladimi zakonci, so duhovne spremljevalke, v Ljubljani imajo Angelin vrtec, skratka so veliko med ljudmi. Njihovo je področje vzgoje, pa ne samo otrok, tudi odraslih.

Spolne zlorabe v Cerkvi

Vatikan se zadnje čase brani očitkov, da skuša prikriti spolne zlorabe znotraj katoliške cerkve. Sestra Marjeta Pija pravi, da gre za občutljiva vprašanja s stališča zavarovanja človeka, da gre za storilca in žrtev, tako do ene kot druge strani je treba biti pazljiv, kako se govori o tej temi, da se ne razkriva več, kot je treba. “Zavarovati človeka, to je prvo.” Strinja se, da je Cerkev nedvomno odgovorna za tiste, ki so v njeni službi, hkrati pa opozarja, da javnost pogosto niti ne ve za določene ukrepe, ki jih Cerkev sprejema. “Da bi lahko generalno trdili, da Cerkev nič ne naredi, to ne drži. Saj samo skrivanje ne pomaga, to ni pristop Cerkve.” Če gre za kazniva dejanja, pa je stvar sodišča, da presodi, ali je nekdo kriv. Vedno bo pa prva skrb Cerkve skrb za človeka, se pravi tudi tistemu, ki je storil neko dejanje, pomagati. “Cerkev smo ljudje in je napačen pogled, da smo nedotakljivi, da smo sveti do vrha gor in je obenem napšačen pogledm, da smo kriminalci vsi po vrsti.”
Uršulinke v Sloveniji

Uršulinke so prišle v Ljubljano davnega leta 1702 in kmalu odprle “prvo javno šolo za žensko mladino v Ljubljani”. Danes v Sloveniji v šestih skupnostih živi šestdeset uršulink, kar tretjina je mlajša od 40 let. Sicer so pa del mednarodne organizacije s sedežem v Rimu, trenutna vrhovna predstojnica prihaja s Tajvana. Sodelujejo tudi z drugimi redovi, se poznajo med sabo, se srečujejo ob različnih priložnostih, z duhovniki na primer v župnijah in pri drugih programih.

/vir:njenasi foto:I Majcen/

»Če obleka naredi človeka, ga je bilo prej zelo malo!« je prepričan Aleš Gulič, človek, zaradi katerega, pravijo, sta se stresli vlada in cerkvena javnost. Nekonvencionalen mož s samosvojim načinom oblačenja, z dolgimi sivimi lasmi in lesenimi cokli je tisti študentski nagrajenec Prešernovega sklada, motorist, prijatelj Laibachovcev, slavist, novinar, učitelj, urednik in poslanec, ki je pri petinpetdesetih letih nepričakovano postal tudi direktor Urada za verske skupnosti. Iskren in trden mož, ki je na sprejemu vseh triinštiridesetih verskih skupnosti poleg načelnosti (»Vse verske skupnosti bom obravnaval enako!«) pokazal, da se posebnim priložnostim pokloni tudi z elegantno obleko in salonskimi čevlji. V pogovoru  je potrdil pokončnost brez dlake na jeziku!

- Vera je zelo intimno doživljanje sebe in sveta, religija - latinski koren pomeni obvezo, dolžnost - pa zahteva od vernikov ravnanje po pravilih. Kje ste tu vi?
Zunaj tega, ker nisem verujoč, nisem pa tudi pripadnik nobene verujoče skupnosti. A te stvari kar dobro poznam, ne le iz študija slavistike, fasciniralo me je tudi, kako lahko verujočim vera pomaga: to sem videl v bolnišnici, tudi pri zdravljenju odvisnosti od alkohola. Neverjetno je, kako je vera nekaterim pomagala, žal pa je druge naredila zelo pasivne, saj so mislili, da bo kdo drug postoril tisto, kar bi morali sami. Vedno sta dobro in slabo prepletena.
- Toda vsak veruje v kaj, tudi v naravo ali ljubezen. Vera ne pomeni nujno verovanja v nadnaravne sile.
Tu zoprno in tečno ločujem med verovati in verjeti (nasmeh): verjamem v ljubezen, v naravo, vem, da te stvari so. A ne le racionalno, ki je stvar dometa: pred tristo leti smo veliko manj vedeli, a smo tudi doživljali: če verjameš v gravitacijo ali ne, če veš kaj o njej ali nič - padeš! Če stvari prepoznavaš, potem verjameš, če jih ne prepoznavamo, lahko rečemo, da o tem še ne vemo dovolj, da bi jih lahko dokazali in/ali racionalno spoznali - a te stvari so.
- Govorite o stvareh, ki jih občutite, a jih razumsko ne morete opredeliti?
Ja, ali pa jih ne znamo artikulirati, ker je jezik nekako omejen. Vi, ki ste pesnica, zelo dobro veste, kako težko je ubesediti prav čustvena stanja. Čutimo, vemo, da je, ogromno proze in pesmi je napisanih, a v tem spoznavnem svetu, kolikor ga imamo, ne moremo vsega ubesediti.
- Če vam povem, da sem komunicirala s pokojnim očetom in izvedela stvari, ki jih nisem vedela, a sem jih lahko preverila - na katero področje bi uvrstili takšno izkustvo?
Na področje psihologije. Najbrž ste s svojim očetom komunicirali, dokler je živel, in ta človek je v vsakem primeru ostal v vas. Posmrtno življenje je vezano na spomin rodov, ki prihajajo za umrlim človekom. In tudi ne umreš takoj: dokler se te sorodniki, prijatelji in znanci spominjajo, si živ in jih še vedno »vodiš«. Nekatere stvari so neznane in nenavadne.
- Verjamete v reinkarnacijo?
Tudi reinkarnacijo se da nekako razložiti - kakšno reč včasih le preberem, a ne verjamem v tem smislu, da se človek vrne skozi druga ali ista bitja, dokler se ne združi v neko enost. Mislim, da ne gre tako. Ali pa sem tako zaverovan v enkratnost človeškega bitja …
- Pa ne moremo dokazati, tudi vesti ne?
Vest živiš!

- A duhovnost tudi živite?

Prav gotovo živim del življenja, ki mu mnogi rečejo duhovno!
/vir:jana/

Max Modic trdi, da smo Slovenci v svoji spolnosti dvolični ter da je pri nas še vedno največji tabu homoseksualnost.

Ali imajo po vašem mnenju pari, ki skupaj prakticirajo svoje spolne fantazije daljši rok trajanja?
Ni nujno, je pa zelo verjetno. Odvisno pač od vrste, frekvence in intenzivnosti fantazij.

Ali smo Slovenci dvolični, kar se tiče spolnega življenja - da po eni strani druge obsojamo, po drugi pa sami skačemo čez plot in podobno?
Slovenci so dvolični, kar se tiče govorjenja o spolnem življenju: v družbi glasni in potentni, v praksi nesamozavestni in prestrašeni.

Kakšni so med Slovenci najpogostejši seksualni fetiši?
Najpogostejši fetiš, ki narekuje slovensko spolno življenje, je strah pred tem, kaj bodo rekli sosedi, če te vidijo na primer v erotičnem butiku, na erotičnem sejmu ali bognedaj s pornografskim filmom v roki. Za slednje je itak jasno, da jih vsi gledajo, redki pa si to upajo javno priznati.

Kateri so največji tabuji kar se tiče spolnih praks v Sloveniji?
Tabuja, ki očitno najbolj ustrahujeta Slovenijo, sta homoseksualna ljubezen in homoseksualna spolnost, kar veliko pove o ozaveščenosti in sproščenosti okolja.

Kateri fetiši v Slovenijo šele prihajajo? Kakšni so trenutni trendi v svetu?
Dokler v Sloveniji ne bomo imeli legalnih, registriranih, dostojnih in funkcionalnih javnih hiš, FKK savn (salonov za sproščanje z erotično masažo) ter svingerskih klubov, se bomo težko pogovarjali o karšnih koli trendih na področju (komercialne) spolnosti.

Kje je meja, ko fetiš postane za posameznika nevaren ali nesprejemljiv?
Fetiši niso nevarni, dokler jih lahko racionalno obvladujete. Strokovno pomoč je priporočljivo poiskati, ko začnejo fetiši obvladovati vašo racionalnost.

V primerjavi s tujino - kako raznolike so spolne prakse Slovencev?
V tem pogledu ne odstopamo od zlatega povprečja Evropske unije, s to razliko, da strah in odpor pred homoseksualno spolnostjo pri nas mejita že na paranojo. Tega so se v socialno razvitejših okoljih, kot so denimo skandinavske dežele, otresli že zdavnaj.

Koliko svingerskih klubov je v Sloveniji?
Toliko, kolikor jih svingerji organizirajo. Javno in legalno delujočega pa ni nobenega.

Koliko je tovrstnih spletnih strani, kjer se denimo svingerji lahko spoznavajo?
Obstaja samo ena domača relevantna spletna stran za svingerje in to je www.swingerclub.si.

Kaj pa gejevska scena pri nas? So geji do drugačnih spolnih praks bolj odprti?
Gejevska scena žal ostaja na robu, kamor so ji zrinili predsodki, desnosredinske politike, populizem in njihova lastna nesamozavest. O njihovi odprtosti do drugačnih spolnih praks bo zato najbolje povprašati kar njih same.

Ali smo Slovenci pripravljeni na rahljanje tradicionalnih družbenih norm? Je že (skrajni) čas?
Skrajni čas je (bil) že zdavnaj, kakšnega opaznejšega rahljanja pa na področju komercialne spolnosti kljub temu do sedaj še ni bilo občutneje zaznati.

Koliko članov ima trenutno vaš Zavod 69? Koliko potencialnih članov je še tam zunaj med Slovenci?
Zavod za kuturo pornografije 69 trenutno šteje 667 članov, od tega 243 članic. Razmerje, o kakršnem lahko slovenska politika še dolgo sanja. Naši potencialni člani so vsi, ki znajo razmišljati z lastno glavo, sovražijo predsodke in ne pustijo, da bi jim življenjske užitke kratile omejene tercialke in zavistni sosedje.
/vir:žurnal/

Meryl Streep in Amy Adams

Zvezdi filma Julie & Julia Amy Adams in Meryl Streep sta se razgovorili o pridobivanju kilogramov na slastnem snemanju, kuhanju v visokih petah in svojih sanjskih vlogah.
Vzemite za oskarja največkrat nominirano igralko (Meryl Streep), ji dodajte obetaven nov obraz (Amy Adams), dodajte zvrhano mero vrhunskih jedi - in že je tu recept za jesensko uspešnico. Meryl Streep (60) igra legendarno Julio Child, ko se je v petdesetih letih v Parizu šele uveljavljala kot vrhunska kuharica, 35-letna Amy pa igra blogerko, ki se trudi skuhati kaj slastnega po Julijini knjigi Osvojiti umetnost francoske kuhinje. Dober tek!

Koliko sta se zredili med snemanjem filma, v katerem obe kuhata?
Meryl: Jaz sem se zredila za sedem kilogramov in pol. Jedli smo pogače, čokoladno peno, pečenega piščanca in gosi …
Amy: … in juhe, jastoge …

Česa sta se med snemanjem naučili o tem, kako postati krasen kuhar?
Meryl: Da iz race ni tako lahko izdolbsti kosti, pa naj Julia Child reče, kar hoče. Zapleteno je in ves čas ti uhaja iz rok.
Adams: Ugotovila sem, da preprosto ne znam pravilno držati noža. Vsi so me kar naprej opozarjali: Amy, tvoji prsti! Pazi na svoje prste!

Ženskam zdaj vsaj ni treba kuhati v visokih petah kot v Julijinih časih.
Meryl: Julia je bila visoka 182 centimetrov in je bila v petah za glavo višja od vseh drugih. Bila je kot Abraham Lincoln.
Amy: Čeprav je moje kuhanje omejeno na juhe, koruzno pokovko in načose, kuham v visokih petah. Tudi tečem skoraj v visokih petah: Meryl, si me sploh kdaj videla v čevljih z nizko peto?
Meryl: To je res!
Amy: Sem ali bosa ali pa v visokih petah. Vmesnih faz ne poznam.

Med snemanjem ste se zaročili (s 35-letnim igralcem) Darrenom Le Gallom. Je prstan skril v kakšno sladico, narejeno po Julijinem receptu?
Amy: Sladic v bistvu ne jem, zelo dobro ve tudi, da ga niti med načose nima pomena skriti, ker bi ga gotovo pojedla.

Kako vas je torej zaprosil za roko?
Amy: Šel je na kolena. Skoraj prosjačil je (smeh).

Julia Childs in njen mož sta imela strastno romanco. Večina ljudi je ne vidi v tej luči.
Meryl: Julia in Paul sta imela ljubezensko razmerje, ki je trajalo vse življenje. Ljubezen pride v vseh oblikah in velikostih in ljudje, ki si jo delijo, imajo veliko srečo. Obdaja jih nekakšen sij.

To je (po Dvomu) že vajin drugi skupni film, čeprav tokrat nimata niti enega skupnega prizora.
Meryl: Enkrat sva se videli na hodniku. Bili sva kot ladji, ki ponoči plujeta druga mimo druge.

Obe zelo radi pojeta. Sta med snemanjem Dvoma kaj zapeli skupaj?
Amy: No, to ni bil ravno film, ob katerem bi človek lahko kar spontano začel peti. Čeprav me je včasih mikalo.
Meryl: Najin tretji film bo muzikal.

Meryl, praznovali ste 60. rojstni dan.
Amy: Vse najboljše.
Ste pripravili kaj posebnega?
Meryl: Moje hčere so mi skuhale večerjo in spekle neverjetno torto.

Iz Julijine knjige?
Meryl: Hm … Mislim, da je bila torta Marthe Stewart.
Amy: Oh, neeeeeeeeee!

/vir:lady/